SENCE
V njeni sobi hladen mrak,
v njeni sobi led in mraz,
v njeni sobi sence hodijo.
Kdo ste, sence, kako vam je ime?
V njeni sobi mrzel zrak,
v njeni sobi strašen hlad,
v njeni sobi sence plešejo.
Kdo ste, sence, zakaj vas ne poznam?
Oči so bolne,
oči so tope,
sama zre v strah.
Oči so bolne,
oči so slepe,
zazrte so v temo.
Oči so mrtve,
nikjer ničesar ni,
sama je, čisto sama je.
Mrtve stene, na njih kaplje žalosti,
mrzla tema, senca smrti, ki mrazi,
strop se ruši, ona pada v tlak,
strop se ruši, ona pada v led.
Nikjer nikogar ni, čisto sama je.
Nikjer ničesar ni, vse je skrito v temo.
Vse je skrito v plesu senc.
Mrzel piš strahu
vrta ji v telo, vrta ji v telo …
V njeni sobi mrzel zrak,
v njeni sobi strašen hlad.
Kdo je črni mož s krvavimi rokami?
Kdo je črni mož in kaj bi rad?
Strah jo je, ko pritiska jo nebo,
ki je padlo na njen strop in jo stisnilo na dno.
Vprašuje se, mar je res, kar je bilo,
vprašuje se, ali prosila je za to …
Kdo ji strupi dušo in ji reže v srce?
Kdo ji šteje kaplje, ki iz rane kapljajo?
Kdo ste, sence, zakaj vas ne poznam?
Kdo ste, sence, kako vam je ime?
Mrzel piš strahu
vrta ji v telo,
mrzel piš strahu
vrta ji v telo …
Kako vam je ime? Kako vam je ime?
Kako vam je ime? Kako vam je ime?
Kako vam je ime?
