3. Počil sem glavo
POČIL SEM GLAVO
Počil sem glavo
si na tvojih prsih,
zbudila si me iz
življenja mrtvih.
Bila si kakor svet
neskončne želje,
bila si kakor
mehko belo perje.
Prišla si, ko iskal
sem skrivališče,
ko bil sem človek,
ki le to še išče.
Padla si z neba,
kot pade toča,
in razbila spone
prekletega obroča.
Objela si me s svojo mehko roko,
skrila si me v svojo belo dlan,
ljubezni si kladivo zavihtela,
preteklost mojo si pometla stran.
Zbezala si me
izpod trde skale,
zbudila si mi
misli, ki so spale.
Bila si kot oaza
sred puščave,
kakor cvet od maka
sred planjave.
Rasla si v zemljo
pa do sonca,
po tvojem steblu
plezal sem iz groba.
Dotaknil sem se
tvojih sončnih žarkov,
sežgali rane mojih
so masakrov.
Objela si me s svojo mehko roko,
skrila si me v svojo belo dlan,
ljubezni si kladivo zavihtela,
preteklost mojo si pometla stran.
Težko breme moje si odpela,
zlomila jarem moje nemoči,
postala čudovita sva podoba,
ko v eno zmešala sva svojo kri.
